|
Datum: Četrtek,
30. Junij 2005 - Stran: KULTURA
 natisni   preberi 
Edini slovenski predstavnik na 46.
Jazz Festivalu Ljubljana, ki se začenja danes
Zaradi mladih poslušalcev smo vedno začetniki
Primož
Simončič: "Med glasbeniki je velikoj nevoščljivosti in
tekmovalnosti. Problem so glasbeni kritiki in organizatorji koncertov, ki
nimajo strpnosti do drugače mislečih."
|
Primož Simončič: "Glasba, ki jo igramo z
Lolito, zanima predvsem mlade."
|
Skupina Lolita
obstaja že osemnajst let. Od ustanovitvenih članov v zasedbi ostajata
saksofonist Primož
Simončič in basist Iztok Vidmar, medtem ko se je za bobni, po
nekaj zamenjavah, ustalil Marjan Stanić. Lolita
že od samega začetka deluje kot trio. Njihova glasba je izredno
dojemljiva, nagovarjajoča in bogata. Veljajo za protagoniste tako
imenovane proste improvizacije, levega krila jazza, ki velja za bolj odprto
fuzijam z drugimi glasbenimi zvrstmi in manj vkalupljeno s strani
tradicionalnih oblik jazza. Pogovarjali smo se s Primožem Simončičem, ki nam je predstavil svoj
pogled na trenutno situacijo na slovenski jazz sceni in nekaj
podrobnosti o pripravah na festival, ki se začenja danes.
- Letos boste ponovno nastopili na ljubljanskem jazz festivalu. Tokrat se
vam bo na odru pridružil odličen nemški trobentač Axel Dörner.
Nastop napovedujejo kot svetovno premiero, čeprav imate dan pred
nastopom v Križankah nekakšno generalko v Cerknem.
"Trobentač Ventzislav Blagoev, ki igra na našem zadnjem albumu,
zaradi obveznosti z nami ne bo mogel nastopiti. S pomočjo umetniškega
vodje festivala Davida Brauna smo vzpostavili kontakt z Axelom. Poslali smo
mu svoje posnetke, on jih doma posluša in se pripravlja na nastop.
Komuniciramo prek mailov. Mi vemo, da je kvaliteten glasbenik, povedali smo
mu, kaj si želimo, da igra. Nekaj dni pred koncertom smo se dobili in se
umaknili, da bi se boljše spoznali in videli, kako delujemo v živo. V
bistvu bi lahko igrali sami. Svojo glasbo lahko sami predstavimo. Tokrat je
bila pač pobuda, da poiščemo izoblikovanega glasbenika in ga
vključimo v zasedbo. To nam je izziv. Seveda obstaja tudi
določeno tveganje, vendar mislim, da je boljše tvegati, kot da
postanemo mainstream sami sebe."
- Vas kateri drugi izvajalci na sporedu letošnjega festivala še posebej
zanimajo?
"Maceo Parker. Uživam nad zvokom njegovega alt saksofona. Poznam samo
tri ali štiri altise, ki imajo tako močan, udaren funky zvok na
saksofonu. Imaš glasbenike, ki so izredno sposobni, pa ne delajo drugega
kot nabijajo določene višine. Predvsem iz spoštovanja me zanima nastop
Abdullaha Ibrahima. Čeprav gre nekaterim na živce, mi je njegova
glasba všeč. Imam njegove novejše cedje in jih pogosto poslušam. On je
pri nas nastopil že večkrat. Imel je zlobne pripombe na poslušalce.
Mislim, da je enkrat v Štihovi dvorani nekdo odprl vrata ali kihnil, kar je
Abdullaha razjezilo, da je ustavil koncert in ga nesramno nadrl. Zanimiv bo
tudi nastop Erika Truffaza. Ponudba festivala je zelo raznolika. Mislim, da
je David Braun naredil dober program. Pri nobenem organizatorju še nisem
doživel, da bi bil tako pozoren do glasbenikov, da bi imel tako pozitiven
odnos, da izvajalcem ne ostane drugega kot da gredo na oder in dajo
najboljše od sebe. Upam, da mu bo uspelo."
- Ste edini domači izvajalci na letošnjem festivalu.
"Na festivalu smo nastopili že dvakrat. Povabilo je priznanje.
Čeprav so nam večkrat očitali, da nimamo na festivalu kaj
iskati, ker je Lolita pač
band, v katerem igrata dva amaterska glasbenika."
- Verjetno prihajajo ti očitki predvsem iz mainstreamovske scene. Kako
globok je ta spor?
"Med glasbeniki gre le za nekaj nevoščljivosti in tekmovalnosti.
Problem je v glasbenih kritikih in organizatorjih koncertov, ki jim manjka
strpnosti do drugače mislečih. Med sodobno sceno in main streamom
obstaja dolgoletna tradicija nesodelovanja. Mislim, da se je vse skupaj
začelo s Sušnikom, ki je pred petindvajsetimi leti organiziral
koncerte v Unionski dvorani. Tam so nastopale skupine, ki so prisegale na
prosto improvizacijo. Takrat so nekateri samo zaradi upora komerciali
igrali abstraktno, kar je bilo podprto s strani kritikov. Ti kritiki so
bili navadno sociologi, ki niso bili izobraženi kot glasbeni kritiki. Šlo
je predvsem za podporo ideje kreativnosti. Jaz sem imel priložnost igrati z
glasbeniki z obeh strani in moram reči, da so na obeh straneh
odlični glasbeniki kot tudi odlični bleferji."
- Lolita je v osnovi trio, ki pa se
po potrebi lahko razširi tudi v večjo zasedbo.
"Ta transformacija se odvija v ciklusu treh let, razširimo se do
kvarteta in spet nazaj v trio. Pri večjih zasedbah gre navadno za
intenzivne godbe. Če nas je več, se ne oziramo na aranžmaje,
ampak skušamo improvizirati. Vedno znova skušamo privabiti nove glasbenike
k sodelovanju. Zanimivo je, da improvizacija z Balkanci, Evropejci ali
Američani zveni zelo podobno. Pristopi so podobni, tako da ni treba
nobenega prilagajanja. Večkrat se je že zgodilo, da smo se dogovorili
kako in kaj, odšli na oder in odigrali. To je univerzalen jezik
improvizacije, ne improvizacije v jazzu, ker je to drug pojem, temveč
svobodne improvizacije. Ta ciklus nam po eni strani omogoča preživeti,
ker imamo vedno nove projekte, mislim umetniško preživetje, ne
finančno, po drugi strani pa spoznavamo nove ljudi. Preko teh znanstev
skušamo dobiti nove informacije o glasbi. Tako se učimo. Pomembno je
tudi naše delo s teatrom, ker je pri njem glasba v drugi funkciji. Torej
trio, večja zasedba in teater, to je ta ciklus."
- Poleg izraza svobodna improvizacija se vaše glasbe pogosto oprime tudi
oznaka eksperimentalna glasba. Je ta izraz umesten?
"Mogoče to niti ni več eksperiment, danes je že toliko
različnih glasbenih oblik, da bi težko nečemu rekli izvirni
eksperiment. Težko je najti nekaj novega. Navadno gre za novosti v smislu
kombinacij že znanih stvari. Nove povezave ritmov, medijev in podobno.
Eksperiment je bila gledališka predstava, ki smo jo pripravili z Zijahom
Sokolovićem, pri kateri smo na instrumente igrali tekst. S kratkimi
zvoki in melodijo smo interpretirali besedilo, kar je sicer še subjektivno,
medtem ko je iluzija pogovora, ki jo dosežeš s kolektivnim igranjem, že
eksperiment."
- Ali slišite vpliv vašega dolgoletnega ustvarjanja v glasbi mlajših
generacij?
"Pogrešam več glasbenikov, več organizirane scene, več
žarišč. Vsake toliko se sicer pojavi kakšno žarišče, v Ljubljani
na primer Jazzbina, pa se potem spet ukine. Scena je preskromna, da bi
lahko kontinuirano sledil neki ekipi. Premalo nas je, da bi se lahko
izoblikovala večja skupina. Moramo se zavedati, da se jazzarji delijo
na klasične jazzarje, se pravi main stream, ki igrajo po
določenih pravilih, ki se jih učijo na akademijah, na
svobodnjake, ki vzamejo pravila v lastne roke in posnemovalce, ki posnemajo
nek stil. Kakšno glasbo boš poslušal je odvisno od prostora, ki ga
obiščeš. Če greš na Metelkovo, boš slišal improvizirano glasbo. V
Sloveniji je mogoče deset glasbenikov, ki se intenzivno s tem
ukvarjajo. Če pa greš na vrt Pena, boš slišal main stream jazz naših
glasbenikov, ki se učijo v tujini. Osebno nimam kontakta s temi
glasbeniki. Povezave med starejšimi in mlajšimi glasbeniki skoraj ni.
Najbolj so povezani mainstreamovci, ker je mainstream zadnjih dvajset let
ostal enak. Med improvizatorji, kot so Bibič, Quatebriga, Fakei ali
naša skupina pa ta trenutek ne vidim neke povezave. Prej obratno. Glasba,
ki jo igramo z Lolito, zanima predvsem mlade, naši poslušalci so mladi
ljudje, in to že ves čas našega obstoja. To pomeni, da nas vsaka
naslednja generacija na novo odkriva. V tem smislu smo vedno
začetniki, ker naši poslušalci ostajajo mladi."
Andrej Predin ml.
Stran v XML
|
